Skoraj vsaka od nas ima v zapiskih vrzeli: teden dopusta, nekaj pozabljenih dni, daljši premor. To je normalno. Dobro je le vedeti, kako takšne vrzeli brati.

Najpomembnejše pravilo: manjkajoč zapis pomeni manjkajočo informacijo — ne informacije, da se ni zgodilo nič. Dan brez zapisa ni isto kot dan z zapisom »počutim se dobro«. Ko boš pozneje pregledovala svoja opažanja (ali jih pokazala zdravniku), prazne dneve obravnavaj kot »ne vem«, ne kot »vse je bilo v redu«. Branje praznih dni kot dobrih lahko popači sliko — v katero smer, ne ve nihče, saj prav tega nisi zapisala.

Zato pomagajo tri različne vrste zapisov: »imam simptom«, »nimam simptoma« (to je dragocen zapis!) in — ko dopolnjuješ pozneje — »ne spomnim se«. Kratek zapis »brez bolečine« pove več kot prazen dan. Če pa nekaj dopišeš čez nekaj dni, označi, da gre za dopolnitev — na primer z datumom dopolnitve. Tako boste ti in zdravnik lahko ločili opažanje tistega dne od tega, kar obnavljaš po spominu.

Ali vrzeli zapiskom odvzamejo vrednost? Ne. Tudi neredni zapiski pomagajo opaziti, kar se ponavlja, in pripraviti vprašanja za obisk. Ničesar ti tudi ni treba »nadoknaditi« — boljši je pošten zapis z vrzelmi kot na silo izpolnjen. Rednost je koristna navada, ne obveznost.

In najpomembnejše pravilo od vseh: zapiski nikoli niso vstopnica k zdravniku. Če te kaj skrbi, se naroči na najbližji mogoči termin — prideš lahko brez kakršnih koli zapisov. Ob nenadnih simptomih, kot sta zelo močna krvavitev ali nenadna močna bolečina, nujno poišči pomoč.